Ne morem pozabiti pogovora z zelo mlado novinarko v lanski jeseni. Bilo je pred prvim novembrom in pogovarjali naj bi se o našem odnosu do umirajočih in o skrbi za umirajoče. Takoj v začetku je padlo njeno prvo vprašanje: »Kako to, da ste si izbrali tako žalosten konjiček, spremljanje umirajočih? Zakaj si niste izbrali kaj bolj veselega, kaj bolj spodbudnega?« Želela sem ji povedati, da so to pač stvari, ki si jih človek ne izbira sam, ampak preprosto pridejo z življenjem. Mislim, da nisem bila posebno uspešna. S tem vprašanjem mi je pokazala, da zelo malo razume, za kaj pravzaprav gre, in bi ji v nekaj minutah težko povedala kaj takega, da bi začela na življenje gledati malo drugače.

Od takrat sem o tem vprašanju še veliko premišljevala in se tudi o tem pogovarjala z veliko ljudmi. Znanka mi je rekla, da današnja mladina gleda na življenje tako, kot da je en sam velik konjiček. Morda tudi ta novin...