Človek ne bi pričakoval od komunizma, da bo po svojem padcu pustil za sabo v družbi višjo življenjsko raven, večjo civilno občutljivost ali večji smisel za kulturno kvaliteto. Komunizmu je prvenstveno šlo za eno samo kvaliteto, za policijsko, kot je dovolj dokazala Omerzova knjiga o Kocbeku.

Bi pa človek pričakoval, da bo komunizem pustil za sabo vsaj neko pozitivnost: večji socialni čut, večji čut za družbeno pravičnost, posebno pri delavskem vprašanju.

Zakaj, je evidentno: saj je komunizem vendar zrastel prav iz težnje po potešitvi človeške socialne stiske; saj se je raje kot komunizem kamuflažno predstavljal kot socializem, kar je širok pojem, raztegljiv od Stalinovega socializma do Hitlerjevega.

Tudi to pričakovanje, da bomo po komunizmu dihali »socialneje«, se ni uresničilo. Dihamo bolj materialistično-kapitalistično kot kadarkoli. Vsi vemo, kaj se je po padcu komunizma zgodilo. Da se je partijska struktura, v hipu preoblečena v demokratično, po...