V mladinski veroučni skupini smo se ustavili ob evangeljskem odlomku o Lazarjevi smrti in o tem, kako je Jezus prišel k njegovima obupanima sestrama šele, ko je že ležal v grobu. Navihani Jure je na to pripomnil: »Bog pa res vedno zamuja.«
Blaž

Jure je imel kar prav – Jezus je pogosto »zamujal«. Kar spomnimo se, kako je na primer apostole poslal na drugo stran jezera, potem pa se jim z zamudo pridružil, hodeč po morju. Ali pa, kako je mirno spal v čolnu, oni pa so se borili z viharjem in svojim strahom.

Tudi nam se nam včasih zazdi, da Bog zamuja. Kolikokrat ga prosimo, naj pohiti in razreši naše težave ali ublaži trpljenje, naj nam dá želene dobrine …, njemu pa kot da se nikamor ne mudi. Danes, ko hočemo vse želje takoj potešiti v najbližjem nakupovalnem središču, se nam mogoče zato zdi še bolj počasen in okoren. Bog pa ima svoj čas. Na naša vprašanja odgovori natančno takrat, ko smo resnično pripravljeni sprejeti njegov odgovor. Čakati nas pusti do trenutka,...