Ko so v lanski jeseni v neki zavarovalnici začeli spodbujati ljudi, da bi se zavarovali za posteljo v domu za stare, sem se z znanko, ki se tudi poklicno srečuje s starimi ljudmi, veliko pogovarjala tudi o tej novi ponudbi. Prepričana sem, da bodo kmalu imeli veliko zavarovancev. Moja znanka pa je razmišljala takole: »Ljudi je en sam strah. Pripravljeni so plačati še in še, storiti vse mogoče, samo da ne bodo zboleli, da bodo dobili sobo v domu, da jim ne bo treba umreti in seveda še marsikaj.« Ljudje pa kljub vsemu temu silnemu prizadevanju zbolevajo in umirajo, in, kar je morda še pomembneje, nič kaj zadovoljno ne živijo.

Predstavljam si, da je vedno hudo, kadar človek zboli, ko je tako slab, da ne more biti sam doma, pa nima kam. Hudo je, ko ti nekdo umre, pa morda doslej še nisi nikoli pomislil, da se utegne kaj takega zgoditi. Za tistega, ki umre, sploh ni hudo, ker je rešen vseh skrbi. Zato ni čudno, da se ljudje pos...