Zgodba Slovenke v Franciji

»Rodila sem se leta 1941 staršem, ki so se pred drugo svetovno vojno vrnili kot izseljenci iz Francije. Osnovno šolo sem obiskovala v Beltincih. Tako rada sem prepevala slovenske pesmi v šoli, da so mi ostale za vedno v srcu. Spominjam se, da smo imeli eno leto verouk še v šolskih prostorih, nato so ga ukinili. Beltinski župnik Janko Škraban je bil enkraten duhovnik. Petnajstega septembra leta 1955 smo zapustili rojstni kraj in se po treh letih čakanja na papirje za tujino iz Beltinec odselili v Francijo. Branila sem se tujine, želela sem ostati doma, jokala sem. Vlak se ni ustavil. Na njem je bilo toliko ljudi, da smo vso pot stali s kovčki na hodniku.« Tako je svojo življenjsko zgodbo začela pripovedovati Bernarda Slavic Šturm.

Povedala je, da je njeno življenje ena sama tragedija, na katero pa ne gleda pesimistično. Žal ji je...