Dan pred potresom sem obiskoval posamezne dele moje škofije. Če želim kam priti, moram prečkati kar nekaj rek in v eni od teh sem na vodi videl mehurčke in valove. Odločil sem se, da bom noč preživel v škofijskem središču Matean blizu morja. Ponoči so se začeli valovi zaganjati v stavbe. Pomislil sem: To je cunami!

Naslednji dan sem se vrnil v Port-au-Prince. Deset minut zatem, ko sem stopil iz avtomobila, so se stresla tla. Močno je počilo, hiša je poskočila. Nisem imel časa, da bi prišel ven, preden se je vse umirilo.

Vsi so prišli na ulico. Najprej sem poskušal poiskati svoje sodelavce in jih pomiriti. Rekel sem jim, naj jih ne bo strah in da je to priložnost za našo solidarnost in medsebojno podporo.

V potresu sem izgubil dva in pol meseca staro nečakinjo in svaka. Nobeden od ljudi, ki so umrli, si ni zaslužil, da se je njegovo življenje tako hitro končalo. Tisti, ki smo preživeli, v tem trenutku čutimo bolečino. To je preizkušnja za nas vse, ki pa ne...