V vrtcu imamo običajno navado, da pri obrokih najprej razdelimo hrano, si voščimo in šele nato začnemo jesti. To pa ni vedno preprosto, saj mlajše otroke hitro premami dišeča hrana in nikakor ne morejo razumeti, da morajo počakati. Ko je neka deklica dejala: »Nekateri spet že jejo in ne čakajo vseh!«, sem ji hitela razlagati, zakaj ne morejo počakati in da se bodo že navadili. Z razumevanjem je prikimala in počakala na moj »Želim vam dober tek!« ter nato začela jesti.

Pred nekaj dnevi pa je enako ugotavljala neka druga deklica. Ko sem ji želela razložiti, se je oglasila prva in ji s popolnoma istimi besedami razložila, zakaj je tako. Presenečena sem poslušala svoje besede, kako zvenijo iz ust nekoga drugega. So bile tudi moje takrat prijazne in vljudne?

Velikokrat sem otroke »zalotila«, da uporabljajo moje besede oz. povedi, ko komu kaj razlagajo ali pa se jezijo nanj. Kako huda kritika je to...