Med pevskimi zbori v Sloveniji bi s težavo našli katerega, ki v svojem železnem repertoarju ne bi imel koroške pesmi Rož, Podjuna, Zila. Očitno se s svojo melodijo in besedilom zelo prilega slovenski duši, zato jo pogosto slišimo ne le na koncertih in proslavah, temveč celo pri spontanem skupinskem petju ob najrazličnejših priložnostih (v planinskih kočah, izletniških avtobusih, na srečanjih ob družinskih jubilejih ipd.). V pevskem žargonu bi lahko rekli, da je že “zlajnana”, vendar se pevci (in poslušalci) vsakokrat z nekakšnim mazohistično-kalimerovskim zanosom prepuščajo njenemu kapitulantskemu sporočilu: narod moj trpin … bodi mi še grob … v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin. To samoobjokovalno maniro bi bilo treba Slovencem vsaj za sto let prepovedati. Ko sem nekaj takega pred desetimi leti izrekel pevski druščini po njenem nastopu ob nadvse veseli priložnosti (proslava ob obletnici plebiscita za slovensko osamosvojitev), me niso razumeli in so bili videt...