»Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe«
(Jn 17,1).

Sprašujem se, o kateri uri teče beseda med Sinom in Očetom. Toda Oče in Sin sta tako eno, da se razumeta z nekaj simboličnimi besedami. Vesta, katera ura je to. Glede na to, da so to besede Jezusove velikoduhovniške molitve v dvorani zadnje večerje, sklepam, da govori o uri trpljenja. Ko pa dobro preberem odlomek, zaznam, da njegov pogled seže dlje, v velikonočno jutro in vstajenje. V luči tega pogleda je moč razumeti Jezusovo popolno izročitev Očetu in njegovi volji, ki jo izraža v besedah: »Oče, poveličaj svojega Sina.« Je to sploh mogoče – v uri trpljenja prositi za poveličanje? Poveličanje v tej obliki – na križu? Da, v tej uri se Jezus ves izroči Očetu in v tem je njegovo poveličanje. Njegova končna izročitev Očetu je krona njegovega načina življenja: izpolnil je svoje poslanstvo na zemlji, predstavil nam je Očeta in njegovo slavo in nam razodel njegove besede življenja, ljubezni in usm...