Zapisal sem »z dr. Ambrožičem« in ne »s kardinalom Ambrožičem,« ker takrat, ko sem se srečal z njim v Torontu, ni bil še niti škof. (Mimogrede: moji ženi je omogočil pot v Kanado, da bi jo nagradil za prvi prevod ciklusa pesmi Janeza Pavla II v slovenščino v tržaškem mesečniku Mladika). Tudi takrat je bil videti zaposlen, predaval je na tamkajšnji teološki fakulteti, če se prav spominjam, a vendar je tržaškima obiskovalcema hotel posvetiti svoj popoldan. Začelo se je s kavo v vrtljivi restavraciji na vrhu torontskega stolpa z razgledom po ontarijski širjavi. Nato naju je s svojim avtom zapeljal proti jugu k čudu dežele, k Niagarskim slapovom. V Sloveniji je šel režim v zaton, a nisva nič politizirala: obema je bolj šlo za kaj drugega. Vedel sem za njegov študij Svetega pisma v Nemčiji in tako sem v svojem nepotešljivem religioznem zanimanju navezal pomenek na Biblijo. »Stara zaveza« mi je bila literarno, poudarjam literarno, še lepša od »Nove zaveze«, začenši z neprekosljivo liriko...