19. novembra je praznoval 90. rojstni dan. Na njemu lasten, mladosten način: z vrsto intervjujev, v katerih se znova predstavlja kot pronicljiv opazovalec literarnega in družbenega dogajanja, in s predstavitvami novih izdaj svojih del: pri Celjski Mohorjevi družbi je izšel ponatis drame Zgodaj dopolnjena mladost, pri Študentski založbi pa je pred izidom obsežen roman Poslednji deseti bratje. Pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik ZORKO SIMČIČ. Dovolite za začetek naivno vprašanje, ki morda vseeno ni banalno: kaj vam pomeni literatura? Kakšen položaj ima v celotnem življenjskem krogu za vas osebno? Zakaj ste se ji v nekem smislu zapisali – ali pa se morda motim? Vaše življenje je, tako kot življenje vse generacije, usodno zaznamovano z zgodovino: a življenje pisatelja na neki način sámo na sebi kaže, da gola zgodovina ni vsa resničnost. Ali pa je zgodovina morda kaj več od dinamike družbenih procesov, ki povsem določajo posameznika? Literarni zgodovinar J. Pogačnik je ugotovil, da nisem o nobenem svojem delu, ne izdanem v času vojne ne v pol stoletja eksila, dajal izjav, česarkoli komentiral v intervjujih. Vse do leta 1991, ko sem v ponatisu romana Človek na obeh straneh stene v domovini dodal dve strani nekakega uvoda. Pa ne iz kakšne vzvišenosti, ampak preprosto, ker o teh in takih vprašanjih nikdar nisem razmišljal. Kaj mi torej pomeni literatura? Pokrajino, v kateri mi teče bistveni del življenja. Literatura drugih avtorjev mi je predvsem v mladih letih bila duševna hrana, moje lastno ustvarjanje pa zvesta pomočnica pri osebni rasti. V zadnjih letih pa mi je pisanje bilo tudi zatočišče pred prehrupnim svetom. Umik v sicer umeten, virtualen svet, ki pa je vendarle lahko poln resnice.