Osmega marca ne praznujem več, ker smo ženske dovolile, da nas je boj za enakopravnost pripeljal tako daleč, da v imenu enakopravnosti dopuščamo splav, nadomestno materinstvo in podobno trgovino z življenji.

Osmi marec je praznik ekonomske, politične in družbene enakopravnosti ter dosežkov žensk. A ženske se v boju za enakopravnost nismo znale ustaviti. Ne razumem, zakaj hočemo biti »enake« prav v vsem, ko pa je naša ženskost tako izjemno bogastvo (da si je očitno želijo še moški!). Najčudovitejša lastnost stvarstva je njegova raznovrstnost, v kateri ima posebno mesto različnost moškega in ženskega sveta. Biti ženska je neizmeren užitek: biti osvajana, biti očarljiva, občutiti izjemno moč telesa, v katerem dozori in iz katerega se rodi novo življenje. To so vrednote, ki bi jih morale ženske braniti. Namesto tega pa živimo v družbi, ki ima za merilo razvitosti splav – zdravniški poseg, pri katerem ženska dovoli, da drug človek z ostrim orodjem poseže v njeno telo in umo...