Ko sem v Delovem poročilu (27. 2. 2012) o izbiri slovenski pesmi za letošnji evrovizijski festival prebral izjavo pevke Eve Boto, da bo pesem 24. (in 26.?) maja v Azerbajdžanu odpela v angleščini, nisem bil preveč presenečen; TV Slovenija nas je kot dolgoletna nosilka sodelovanja naše države na omenjeni prireditvi že precej navadila na to neuspešno in goljufivo prakso. Kako neuspešno, kako goljufivo? Če odmislimo že javno izražene pomisleke glede glasbene kakovosti izbrane skladbe in sploh glede upravičenosti nadaljnjega sodelovanja v vsebinsko in spektakelsko izrojenem evrovizijskem šovu, ostaja sporno vprašanje uspešnosti nastopanja v angleščini. Ali res kdo misli, da bi se naša pesem bolje uvrstila zato, ker bi evrovizijski poslušalci zaradi angleškega besedila morda bolj dojeli in upoštevali domnevno vsebinsko odličnost njenega sporočila in ji torej pri glasovanju podelili več točk? Statistika našega sodelovanja v prejšnjih letih ne dokazuje večje uspešnosti pesmi iz Slovenije, zapetih v angleščini. Če pa bi nam šlo za golo prepoznavnost Slovenije, je z angleškim besedilom med drugimi angleškimi besedili pač ni mogoče doseči. Rdeče med rdečim je enako neprepoznavno kakor sivo med sivim.