V življenju kristjana so posvečeni trenutki, tako zelo so prežete z delovanjem božjega duha.

Tako razmišlja gospa Vanja Kržan, ko se spominja tragične smrti treh sinov, ki jih je izgubila v prometni nesreči. Veliko bolečino je osmišljala navzočnost Boga in njegovo sočutje. Kaj pove po štiriintridesetih letih?

»Zadnjo nedeljo v marcu so vsi trije sinovi z otroškim veseljem praznovali veliko noč. Ob prvem svitu so se zbudili, drug za drugim prišli v najino spalnico in odgrinjali zaveso, češ, k vstajenju moramo. Nikoli ga nismo zamudili, preveč radostnega pričakovanja je bilo v nas vseh. Pet tednov kasneje sva z možem po strašni, temni noči njihove smrti doživela povsem drugačno velikonočno jutro: budna sva dočakala svitanje in petje kosov, toda najini fantje ne bodo nikoli več odgrinjali zaves, da bi v spalnico zasijala zarja novega jutra. Najinih? Ali nisem vsakega že po rojstvu v znamenje velike hvaležnosti zanj daro...