Ob južnem vznožju Spodnjih Bohinjskih gora, ki jih na tem koncu rajši imenujejo tolminsko-bohinjske gore, vijuga reka Bača. Ta je med strma pobočja vrezala ozko dolino, nad katero so raztresene slikovite, a čedalje bolj prazne vasi (od več kot dvajsetih naselij jih je na dnu doline samo šest). Baška grapa je dolga približno trideset kilometrov in jo lahko z avtom prevozimo v pol ure. Če želimo začutiti utrip življenja in si ogledati nekaj zanimivosti, pa v njej zlahka preživimo ves dan.

Razstava o Baški grapi v Jakovkni hiši v Podbrdu pripoveduje, da je bilo to območje dolgo časa redko poseljeno in težko prehodno, čeprav je ob Bači peljala pomembna pot v Selško dolino in Bohinj. Razmere so bile še posebej trde v zgornjem delu doline, ki je postal gosteje poseljen šele sredi 13. stoletja, ko je oglejski patriarh Bertold Andeški sem pripeljal priseljence z rodne južne Tirolske. Nanje še vedno spominjajo nenavadna, nemško zveneča zemljepisna imena in priimki.