V moji rodbini v zgodovini ni bilo duhovnika. Kljub temu sem z njimi zelo povezan. Na to ni vplivala toliko vernost, ampak veliko naključij, od rojstne hiše neposredno pod novomeško kapiteljsko cerkvijo, očetovega poklica do načina življenja in tudi mojega poklica, kjer se neprestano srečujem z njimi kot narodnimi in socialnimi delavci. Posredno živim od njihovega dela. Moje strokovno spoznanje je, da smo Slovenci obstali zato, ker nas je Cerkev od samega začetka, kar dokazuje že predzgodovina Brižinskih spomenikov, sprejela kot Slovence, ljudi, ki se ne dajo (vsi) potujčiti.

Bolj kot neposredna verska dejavnost duhovnikov me je zanimalo njihovo vsakdanje življenje in delo. Vedno me je pretreslo, s kakšnimi težavami se morajo spopadati. Če niso imeli ob sebi bližnjih sorodnikov, so bili neskončno sami. »Mi smo bratje v Kristusu, sicer pa smo ljudje kot vi,« mi je nekoč nekdo pojasnil. Ker me je oče učil, da verujemo v Boga, ne v duhovnike, me tudi njihova stranpota, v misli...