Dočakali smo le konec iluzij o poštenosti in dobronamernosti gobezdačev

Draga Slavi,
vidiš, pa ni bilo konca sveta! Mesec, ki je za nami, je bil res čuden, ti si sicer še vabila na obisk, pa kako bi človek hodil k vam v mesto v takih časih!?

Lojze je vse dni sedel pred televizorjem in gledal vsa poročila in vse oddaje, v katerih so govorili o protestih, pa o akcijah in reakcijah politikov, pa o državnem zboru in interpelaciji, pa o državnem svetu in njihovi samovolji, pa o napovedanih stavkah in referendumih in zaostrovanju, pa o novem predsedniku in proslavi in himni in Prešernovih kiticah.

Veš kaj, če sem se že bahala, da ne gledam televizije in da me politika ne zanima in da si ne dovolim, da bi čvekači in nastopači rušili moj srčni mir – moram vse te besede vzeti nazaj! Bil je advent in hotela sem – tako kot si v pismu razmišljala ti – doživeti mir in odmaknjenost od sveta in poglobitev v duhovnost, pa mi ni ravno najbolje uspelo. Miru mi niso...