Misel, da je življenje zapleteno, je banalno splošna in tako rekoč samoumevna; je lep primer tistega, čemur se v angleščini reče truism: resnica, ki je tako očitna, da je sploh ni vredno omenjati. Ko se spopadamo s pravimi, dejanskimi vprašanji, pa naj bo v zasebnem ali družbenem življenju, si z njo ne moremo kaj prida pomagati: življenje, tako običajno mislimo, se zares začenja šele onstran nje. In tako postane v svoji prazni očitnosti bolj ali manj nevidna, skorajda ne obstaja več. Včasih nas dogodki spomnijo, da je to narobe, celo zelo narobe; in to sploh ni redek pojav, v moderni dobi še zlasti ne: totalitarni projekti, neslavni zaščitni znak 20. stoletja v galeriji zgodovine, so bili vsi po vrsti zgrajeni na pozabi te brezbarvno splošne misli. Njen tako rekoč naravni podaljšek je, da življenje ni v celoti obvladljivo, ne za posameznika, ne za skupnost, ne za človeštvo; to pa nam odpre že čisto drugačno obzorje samodojemanja, drugačno razumevanje družbe, narave in sveta....