V poteku in okoliščinah zdaj obnovljenega razpravljanja o slovenski državni himni je dosti znamenj slepote, ki spominja na znane slovenske zgodovinske katastrofe. Ko se je po več let ponavljajočih se pobudah Janeza Menarta, Borisa Pahorja in še marsikaterega kulturnika za razširitev besedila naše himne spet zgodil javni poskus v tej smeri in je Tone Kuntner na državni proslavi pred izvajanjem sedme kitice Prešernove Zdravljice odrecitiral tudi drugo kitico, se zdaj to v nekaterih kulturnopolitičnih krogih in medijih obravnava kot provokacija in škandal, namesto da bi bili veseli simbolnega uravnoteženja izražene narodne (samo)zavesti in ideje miroljubnega sožitja med narodi. Ker ne gre za zamenjavo sedme kitice z drugo kitico in torej nimamo opraviti z izključevalnim vzorcem »druga ali sedma«, temveč z vključevalnim »druga in sedma«, je vprašanje, ali nasprotniki druge kitice ne obvladajo rabe prirednih veznikov (funkcionalna nepismenost?) ali se bojijo širokega duhovnega razpona Zdravljice.