Materinstvo je naporno, a tudi vredno in še kako zaželjeno

Otroka sta ravnokar zaspala. Poslušam njuno dihanje in se z globoko hvaležnostjo obračam Nanj s prošnjami, ki jih za svoje otroke nosi v srcu vsaka mama.

Že kot majhna deklica sem videla sebe kot mamo, obkroženo z otroki. Ko sem se poročila s fantom, ki je z menoj delil te sanje, sem bila prepričana, da se bodo kmalu uresničile. A Bog me je očitno na materinstvo želel pripraviti še malo bolj. Otrok kar ni bilo in ko sem po dolgem čakanju končno le odkrila, da pod srcem nosim novo življenje, je sledil šok. Izvenmaternična nosečnost. O Bog, zakaj?! Trudila sem se živeti naprej, v srcu pa se je razraščal dvom. Kaj če otroci niso tista pot darovanja, h kateri sva poklicana? To sem se učila sprejemati iz dneva v dan. Najbolj odrešujoče v tem obdobju je bilo, ko sva se o tem pogovarjala z možem in mi je dejal nekako takole: »Nisem se poročil s teboj zaradi otrok. Če bodo, Bogu hvala za ta blagoslov. Ampak poročil...