Letos mi je uspelo nekaj prihraniti – kar je za nekoga iz mlajše generacije, ki se trudi delovati v kulturni in publicistični sferi, čisti čudež – in sem si kupil malo boljše rabljeno kolo. Tako sem pred dnevi šel na dvodnevno pot po Istri, ki jo je zgodovina – tako kot mojo Goriško – razklala med dve državi, sedaj pa končno spet združila v Evropski uniji.

Skoraj 80 % poti sem si delil z avtomobili. Ob nekoliko bolj prometnih poteh sem tesnobni občutek, da me bo vsak trenutek nekdo sploščil na stranskih skalah, preganjal s sestavljanjem statistike odnosa voznikov do kolesarjev. Najslabše so se, kot vedno, odrezali domačini. Ti seveda poznajo pot na pamet in večinoma vozijo kar z zaprtimi očmi. Slovenci so pristali takoj na drugem mestu. »Presenetljivo« so se najbolje odrezali Italijani, ki – vsaj na Goriškem – veljajo za zelo slabe voznike. Iz izkušenj vem, da to ne drži: ne pravim, da so dobri vozniki, le da so prizanesljivejši do šibkejših udeležencev v prometu. Radi trob...