»Vzgoja je dolga pot rasti in nikoli ne zrasteš dovolj. Vseskozi moraš biti ponižen in se pustiti učiti,« pravita Kristina in Aleš Cenčič, ki sta se poročila že v študentskih letih. Hvaležna sta za prehojeno skupno pot, za sinove: Tobija (11), Rafaela (9), Emanuela (7) in Jakoba (6), da se imajo radi, ob vsem, kar življenje prinaša, pa doživljata, da je Bog z njimi in ostaja z njimi po zakramentu sv. zakona.

Štirje fantje. Kako se soočata z vzgojo?
Kristina: To je dolga pot rasti, na kateri nikoli ne zrasteš dovolj. Vseskozi moraš biti ponižen in se pustiti učiti.
Aleš: Vzgoja je zahtevna. Ko so bili otroci majhni, je šlo z lahkoto in sem bil samozavesten. Nisem potreboval knjige, da bi si prebral, kako naj vzgajam, zdaj pa vidim, da potrebujem tudi knjige, da se poučim od koga, ki ima več izkušenj. Sicer pa naj bi bil Bog prvi učitelj.
Kristina: Doživljam, da je v odnosu do otrok potrebna iskrena ponižnost, da bi s...