Zadnjič mi je na um prišla misel: popolnoma brez smisla je titula »kristjan« (tj. človek, ki ob nedeljah hodi k maši, vrže kak evro v pušico, je hvale vreden zaradi svojega župnijskega in podobnega delovanja), če si kristjan le zaradi hvale drugih, ne pa zaradi ljubezni do Boga, posledično do bližnjega seveda. Pogovarjaš se z nekaterimi drugimi navidezno »tipi topi« kristjani, ki bi jim okolica za krščanstvo pripisala odlično 5, v pogovoru z njimi pa ne čutiš pristnosti, sprejemanja oz. nečesa »več«.

Ne samo v politiki, tudi v Cerkvi si večkrat dajemo razne nazive, radi smo v ospredju. Če pa kdo ni »naš«, ga izbrišemo s seznama znancev. Večkrat sem imela priložnost občutiti zares prijetno, pristno ljubezen nekoga, ki je drugega prepričanja oziroma sploh ni veren …

Družim se tudi z ljudmi, ki niso kristjani in imajo svoje prepričanje. Na začetku sem jim razjasnila, da verjamem v enega Boga, da sem kristjanka, da ne bom prestopila v drugo cerkev in to je to. Po tem...