Leta 1978, štiri leta po izgonu iz Sovjetske zveze, je harvardska univerza Aleksandru Solženicinu, ruskemu disidentu in ostremu kritiku komunističnih režimov, ki je devetnajst let preživel v taboriščih, podelila častni doktorat. V govoru, ki je sledil, je bradati ruski pisatelj na presenečenje vseh izprašal vest zahodni družbi.

»Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu,« je dejal zbrani akademski srenji, zlasti pa se kaže »med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi«. »Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca?«

Oster je bil do medijev: »Koliko prenagljenih, nezrelih, površnih in zavajajočih sodb je vsak dan izrečenih in begajo bralce, zatem pa obvisijo v zraku? (…) Prenagljenost in površinskost sta psihični bolezni dvajsetega stoletja in bolj kot kjerkoli drugje se to kaže v tisku. (…) Ni odkritega...