Prvi nadškof ljubljanske nadškofije se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v rojstni hiši svojega sorodnika pesnika Franceta Prešerna. Vovk je bil njegov pranečak. Po gimnaziji v Kranju in maturi v Šentvidu je leta 1919 vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1923 je postal duhovnik. Kot kaplan je služboval v Metliki in Tržiču, leta 1928 je postal župnik, leta 1940 pa bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika ter kasneje še rektorja bogoslovnega semenišča. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem pred Nemci iz Gorenjske in Štajerske. Ker se je škof dr. Gregorij Rožman maja 1945 umaknil na Koroško, je Anton Vovk kot generalni vikar junija istega leta prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Leto kasneje pa ga je papež imenoval za pomožnega ljubljanskega škofa, nato za apostolskega administratorja škofije s pravicami rezidencialnega škofa, po Rožmanovi smrti za ljubljanskega škofa in leta 1961, ko je papež ljubljansko škofijo ob petstoletnici povzdignil v nadšk...