Poslušala sem zgodbo o dveh zakoncih, še brez otrok, ki sta si kupila hišo. Lepo zgrajeno, na lepem kraju. Ni bila ravno poceni, ampak zdelo se jima je, da se kaj takega spodobi zanju in za družino, ki sta si jo želela ustvariti. Potem pa sta postajala vedno bolj nezadovoljna. Vse ju je začelo motiti. Hiša je bila vedno manj takšna, kot sta si jo želela, tudi sosede bi si želela drugačne, najhuje pa je bilo, da sta si tudi onadva vedno bolj šla na živce. Pritožila sta se nepremičninarki, ki jima je hišo prodala. Ta pa jima je zelo jasno povedala: »Prodala sem vama hišo, dom pa si morata zgraditi sama.«

Veliko laže je seveda kupiti hišo, posebno še, če imaš denar, kot pa zgraditi dom. Če hočeš graditi dom, je potrebno neprestano prizadevanje za dobre medsebojne odnose. Če hočeš graditi dom, se ne smeš vrteti samo okrog sebe in videti samo svojih potreb, ampak moraš vedno bolj živeti v soglasju z drugimi okrog sebe. Marsičemu se je treba včasih tudi odpovedati. To velja prav...