Ob poplavi raznovrstnih vzhodnjaških meditacij na Zahodu se pojavlja vprašanje njihove združljivosti s krščanskim naukom, saj marsikateri kristjan dandanes prakticira katero izmed njih. Zdi se, da v Cerkvi ni enotnega mnenja glede tega, kaj je za vernika »dopustno« in kaj »ni«. Ali je celotno kulturno izročilo Daljnega vzhoda »Luciferjeva stvaritev« in nezdružljiva z božjim naukom ali pa je med enim in drugim mogoče najti skupne točke?

Mnogi kristjani ostro obsojajo kakršnekoli poskuse poglobljenega sodelovanja ali celo prepletanja enega z drugim, kar utemeljujejo z razlikami med krščanskim in vzhodnjaškimi verskimi nazori. Vzemimo za primer zen budizem. Gre za duhovnost, ki v nasprotju s krščanstvom ne priznava osebnega boga, temveč vseobsegajoči univerzum, budist pa stremi k temu, da s pomočjo meditacije izgubi svoj »jaz« in preneha biti »oseba«. Nasprotno krščanstvo poudarja prav pomen človeka kot osebe. Budist »razsvetljenje« doseže le s svojim prizadevanjem, v krščanst...