Igrišče je imelo vsaj tri metre visoko železno ograjo, pokrito je bilo s streho, da sonce ni tako pripekalo. Zelena betonska površina, ki je bila že precej razpokana, je očitno motila le moje oči. Mladina se je podila za košarkarsko žogo in vsaj petkrat v pol ure je obroč iz stojala padel na tla. Prednjačil je mladenič v rumeni majici brez rokavov. Še nikoli nisem pomislila, da se košarkarski igralec lahko primerja z baletnikom, tako elegantno je Guilherme sprehajal žogo med soigralci in jo pošiljal v koš z velikim uspehom. Vsakič, ko je zadel točko, je kar malo sramežljivo pogledal v tla, se urno odpravil v obrambo in čakal naslednje priložnosti.

Do božiča me loči pet dni. Stojim tu ob igrišču in spremljam košarko....