Prišla je jesen in za našo zemljo je nastopil čas »počitka«, ki se včasih zdi tudi kot čas smrti. Z dreves se usipa listje, praznično obarvano v padanju pleše, dokler ne doseže tal. Vse bolj postaja hladno, noči so daljše, megla manjša vidljivost, sončna svetloba slabi. V tem letnem času, pomenljivo – po zadnjem pobiranju pridelkov – praznujemo spomin na mrtve, na može in žene, ki so se rodili, živeli na naši zemlji in se znova vrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti. Da, živi se moramo spominjati, priklicati te, ki niso več med nami, vendar so bili del življenja in so pustili različne sledi v naših mislih in našem srcu.

Pokop in grob

Vemo, da je pokopaval mrtve v grobove že človek neandertalec pred petdeset tisoč leti: telo mrtveca ni pustil za plen živalim ali drugim neprilikam, ampak ga je položil v jamo pod zemljo, namestil v lego počivan...