Eno od 31 pričevanj slovenskih mamic o moči, upanju, veri in srčnosti v novi knjigi Porodne zgodbe

Med prvo nosečnostjo sem se pripravljala na porod predvsem na zunaj: z možem sva prenavljala stanovanje, dvakrat na teden hodila na pilates za nosečnice, zbirala pripomočke za dojenčka, skrbelo me je, kako bom vedela, da se začenja porod. Nosečnost se je odvijala v vzhičenem pričakovanju novega in neznanega. To sem sicer obdala s pogumom, a pod kožo me je bilo strah in se tega nisem zavedala.

Od svojega telesa sem pričakovala, da bo delovalo popolno, natanko po mojih željah. Zelo sem se zanašala na občutek, ki mi ga je dala moja mama po šestih porodih: »Roditi pa res ni težko!« Šele kasneje sem izvedela, da je bil tudi njen prvi dolg in težak.

Ker sem se želela čimbolj izogniti strahu, nisem prebirala ne blogov ne knjig z izkušnjami porodov, ampak vse svoje upanje stavila na naravno sposobnost svojega telesa. Moj glavni cilj je bil naraven porod. O...