Foto:Jože Potrpin

Dragi moj sveti Leopold Mandić!

Vedno sem te sicer imenovala kar s priimkom – upam, da mi tega ne zameriš! Zate sem imela tudi posebno in ljubeče ime, za katerega veva samo ti in jaz. Uporabljala sem ga tudi, ko sem te »kregala« …

In tvojo knjigo tebi »za kazen« za dva tedna potlačila v omaro …

Saj razumeš, da mora biti med prijatelji tudi tako! In ti si moj prijatelj! Najboljši, kot sem ga kdajkoli imela!

Se še spomniš, kako se je vse skupaj začelo?! Pred več kot tridesetimi leti?

Jaz se – tako kot da bi bilo včeraj!

Pa da te malo spomnim, ker vem, da imaš še mnogo takšnih varovancev, kot sem jaz.

Nekega dne sem vstopila v stanovanje moje prijateljice, ki je ravno takrat previjala hčerko Ano. Bila je že na poti iskanja živega Boga in priprošnjikov, jaz pa še precej zemeljska. Po...