Bil je vroč julijski dan, takšen, kot smo jih na našem Krasu navajeni. Pozvonijo, lepo pozdravijo in prosijo, če lahko vstopijo, da bi se radi z menoj nekaj pogovorili. Povabim jih naprej, se posedemo, ponudim osvežujočo pijačo in jih z začudenjem gledam: starejši gospod, starejša gospa, neki mladenič, pa še mlada družinica z dvema fantkoma.

Pogovor začne gospod. »Prišli smo se Vam zahvalit. Za tega fanta,« in pokažejo na mladeniča. Gospa komaj zadržuje solze, drugi so zelo resni, mene pa oblije znoj: Kaj pa sem jaz kriv pri tem fantu? Pogovor nanese na nenavadni dogodek: »Pred kakšnimi osemindvajsetimi leti, ko smo se z avtom znašli sredi vaše telov­ske procesije.« Takoj sem pojasnil: »Veste, policija pride ali pa ne, da ustavi promet. Mi to sporočimo in če jih ni, gremo lepo po sredini ceste s procesijo. Tisti avti, ki se jim zdi, se ustavijo, drugi se prerivajo med ljudstvom. Enako je s kolesarji, ki so brezobzirni in se vidi, da nimajo nobene kulture, je pač tako. Takšn...