Med opaznimi razvojnimi premiki, s katerimi se je jezik odzval na prehitevajoči se življenjski ritem naše dobe in na naraščajočo količino besedil, ki jih je treba čim hitreje tvoriti in odpošiljati ter čim hitreje sprejemati, razumevati in (po morebitni predelavi) uporabljati za nove sporočanjske dogodke, je razmah kratic, tj. vrste krajšav za večbesedne izraze, praviloma zapisanih s samimi velikimi črkami (DDV, EMŠO, OZN ipd.). Nanje sicer naletimo tudi v zgodovinskih besedilih, vendar zelo redko (npr. napis INRI na križu), hkrati pa zadosti dokumentirano za razvidnost njihovega nastajanja prek “prehodne stopnje” okrajšav s pikami (npr. reklo Requiescat in pace R.I.P. na nagrobnikih). Njihova odlika je časovna, prostorska in energijska varčnost (s stališča pisca besedil – kolikšno olajšanje je to nekoč pomenilo za kamnoseke!), njihova pomanjkljivost pa težja razumljivost (s stališča bralca – kakšne težave imajo raziskovalci pri pojasnjevanju napisov na srednje...