Tajica je ostala sama. Vsak dan je trkala na božje srce, naj ostane ljubeče do njenih tam nepredstavljivo daleč nekje. Čez noč so morali oditi. Vsak svoj kovček in drugega nič. Štirje, kovčka v resnici le dva. Otroka sta se samo preplašena oklepala staršev.

Tajica je ostala sama. Kam bi s starko, saj ne bo več dolgo. Tako ji je bila prihranjena usoda izseljenstva.

Njenim pa ne. Zet ugleden profesor, soproga skrbna družinska svetloba. V njihovi kuhinji je vedno dehtelo. Bela omara s kozarci in rožastimi skodelicami. Za steklom čipkast zastorček. Skrivnostno.

Zdaj pa tovorni, še huje, na pol živinski vagoni.

Dokler se ni zgodilo vse hudo, sta se Goóri in Marta igrala skoraj vsak dan. Profesorjevi so mimo prihajali na sprehod. Tako so se zelo preprosto in naravno spoznali z bližnjimi polbajtarji polkmeti.

Takrat je bil Gori še tako otroški, da bi lahko hodil v vrtec. A ni. Vse potrebno je bilo na voljo v družini. Tajica je sodila zraven.
...