Veliko stvari načrtujemo po najboljših močeh, marsikdaj smo prepričani, da bomo lahko do konca ostali zvesti svojim sklepom in odločitvam. Pogosto je res tako in smo tega veseli. Včasih pa se stvari obrnejo drugače, kot smo načrtovali in bili prepričani, da je tako najbolje. Morda bomo šele v večnosti spoznali, da je bilo prav tako in da je bilo tako, čeprav drugače, kot smo mislili, v božjem načrtu.

O vsem tem sem razmišljala, ko je pred kratkim umrla zelo stara gospa, ki sem jo vedno zelo rada srečala. Živela je v domu in se je že pred leti, kmalu po svojem prihodu v dom, dogovorila z glavno sestro, da je v trenutkih, ko se ji bo življenje iztekalo, ne bodo pošiljali v bolnišnico. Želela je, da bi umrla doma, v domu, v svoji postelji. Potem pa se je zgodilo drugače. Ko je umirala, je bilo tako hudo, da je sama želela v bolnišnico. Tam bi se počutila varneje.

Ob tem sem se spomnila, da mi je znanka pred leti pripovedovala, kako je bilo, ko je bil mož hudo bolan in...