Pred dnevi sem zbral celotno družino – »milo mi deco in še milejšo njih mater«. Posedel sem jih na kavč in fotelje v dnevni sobi, jim prižgal televizijo ter zaukazal, naj gledajo. Začudenih in sumničavih obrazov so se pokorili moji volji, saj je običajni potek dogodkov prav obraten: ugašam televizijo, jih podim s foteljev in kavča in jim branim gledanje.

A šlo je za res izreden, dokaj redek in nadvse izvrsten doživljaj bilokacije … Kajti »njih mili otec in mož« – jaz, torej – je sedel med njimi v dnevni sobi in se istočasno bleščal z ekrana. Ne sicer v HD-ju, a slika je bila le zadosti ostra … jezik tudi … jakost tona pa na ravno pravšnji sobni temperaturi.

Eno oko mi je zrlo v ekran, z drugim sem škili k deci, da bi mi kdo slučajno ne zaspal!

Eno uho je uživajoče požiralo sleherno izrečeno modro misel, drugo pa je prisluškovalo komentarjem s kavča.

Vse je teklo lepo in idilično. S pridihom skoraj kičaste lepote. Dokler …

Dokler ni ta »...