Ko nad mesto pade noč in krošnje lipovega drevoreda obmirujejo, se v daljavi izrisuje pot v soju obcestnih svetilk. Pesnik tiho stopa po njej in posluša skrivni zven stvari, ko grobo sešita koprena, ki jo je hrup dneva poveznil prek resničnosti, pada pred njegovimi očmi. Ves drhti v želji, da bi ujel skrivnostno melodijo nedosegljivih daljav, ki so se približale v teh urah. Neka močna roka se opira nanj, ko odmeva bitje daljnih ur in se ples oblik brez števila staplja v žive podobe: veselje in bridkost, mir in nemir, upanje in obup lastnega bitja se vrstijo v slikah iz njegovega življenja. Nič ni olepšano, nič skrito, vse se kaže takšno, kot je. Izročen je nedoumljivim globinam, njegov duh je vzvaloval v mogočnem dogajanju in še neznane pokrajine, ki se odstirajo pred njim, ga navdajajo s tesnobo. Ni kraja, kjer bi lahko ubežal bremenu svoje poklicanosti. Teža časa, časa, ki je on sam v celoti svoje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ga pritiska k tlom. A treba je po poti napre...