»Iti moramo / še dlje, še globlje, / v samo srce stvari, v tisto / natančnost, ki jo slutimo, / da je iz dneva v dan / tu pred nami,« je v neki pesmi zapisal vrhunski slovenski lirik Rade Krstič, ki je te dni sklenil svojo zemeljsko pot. Ob tem bo najbrž kdo zamahnil z roko in si rekel, zakaj bi se učili natančnosti ravno od pesnikov, ko pa je pesnjenje sinonim za poljubnost in ohlapnost in celo neresničnost. A v pravem pesnjenju gre za natančnost v posebnem, najpomembnejšem smislu: za pozornost na resničnost, na tisto celoto, ki je pred nami ali v nas neodvisno od naših predstav, misli in želja, ki ji moramo vse to podrediti in jo sprejeti, kakršna je, če jo hočemo res spoznavati – iz dneva v dan vedno znova in nikoli popolno. Kadar gre za »človeške« zadeve, osebne ali družbene, ki nas zadevajo v celoti, ni dovolj samo uporabljati jasne pojme, učinkovite metode in duhovite izraze: treba je iti »noter«, v »srce stvari« se izpostaviti resničnosti, jo doživeti na svoji koži. Še tedaj...