V zadnjih desetletjih je bilo v slovenski poeziji le malo liričnih pesnikov, kakršen je bil Rade Krstić (rojen v Varaždinu leta 1960), ki je pred nekaj dnevi po kratki hudi bolezni sklenil svoje življenje. Čeprav zadnja presoja v umetnosti pripada času (katerega pravičnost je včasih težko razumljiva), mislim, da vsaj nekatere njegove pesmi sodijo med trajne vrhunce slovenske lirične poezije. Natančnost, s katero je beležil najgloblje, skrajne bivanjske izkušnje, brezkompromisna intenzivnost njegovih tragičnih občutij in čistost pesniških podob imajo v sodobnem pesništvu le malo vzporednic: po njih je Krstićev izraz hitro prepoznaven in nezamenljiv; če priredim besede Gottfrieda Benna: kdor se je zares srečal s kako njegovih najboljših pesmi, jo bo le težko pozabil.

Pisal je tudi prozo in dramatiko: objavil je knjigo kratkih zgodb Na srcu zemlje (leta 1...