Kaj je mladega fanta izpod Donačke gore gnalo na zahtevno pot duhovništva?

Odločitev je zorela počasi, z mnogimi »za« in »proti«. Ni bilo nič spektakularnega, nenavadnega, čarobnega … Nihal sem med raznimi poklici, ki so se mi ponujali na osnovi izkušenj s konkretnimi predstavniki teh poklicev: oče, ki je imel rad kmetijo in verjel vanjo ter od svojega edinega sina močno pričakoval, da ga bo nasledil; mlad tehnik, ki se je leta 1952 vozil okoli z novim kolesom; državni uslužbenec, ki so ga kot takega vsi spoštovali ali se ga pa bali; tajnik Kmetijske zadruge, ki je ponujala štipendijo … in na koncu domači župnik, ki je preglasil vse.

Se je bilo v tistih časih laže odločiti za duhovništvo kot danes? V bogoslovje ste prišli v času, ko so bili mnogi duhovniki v zaporu ali na prisilnem delu …

Pri nas na kmetih, kjer ni bilo partizanov in je ljudi »Nemčija« spominjala na red in določeno blagostanje – v primerjavi s tem, kar je bilo pop...