Pesnik France Balantič je v slovenski književnosti 20. stoletja posebna literarna usoda. Njegovo življenje se je nasilno končalo pri dvaindvajsetih: zgorel je v grahovski postojanki. Počiva v skupnem grobu dvaintridesetih žrtev na vaškem pokopališču v Grahovem. Tudi njegovemu pesniškemu delu ni bilo prizaneseno.

Prepovedan, a bran

Februarja 1942 je pripravil rokopisno zbirko Muževna sem steblika, ki jo je založba Katoliška knjigarna na predlog dr. Tineta Debeljaka sprejela, a pesnik njenega izida ni dočakal. Ko je po njegovi ognjeni smrti Debeljak zbral celotno njegovo pesniško zapuščino in jo leta 1944 izdal pod naslovom V ognju groze plapolam, se je zdelo, da je pesnik rešen za slovensko literaturo, pa se je zgodilo drugače. Julija 1945 je takratno ministrstvo za prosveto, ki ga je vodil dr. Ferdo Kozak, izdalo seznam pri nas po vojni prepovedanih knjig, na katerem se je znašel tudi Balantič. Bil je izključen iz javnosti, izločen iz knjižnic...