Od industrijske revolucije dalje pogajalska moč delavcev ni bila enaka pogajalski moči delodajalcev. Delodajalci ne potrebujejo posebne koordinacije in organizacije, da zasledujejo svoj interes: imeti dolgoročno čim višje prihodke ob čim manjših stroških. Pri delavcih so interesi bolj raznoteri in si včasih med sabo tudi nasprotujejo. Višje plače lahko pomenijo tudi manj delovnih mest, boljši delovni pogoji lahko pomenijo nižjo produktivnost in slabši zaslužek. Ker je delavske interese težko usklajevati, so bila vodstva sindikalnih organizacij v zgodovini pogosto plen ozkih interesnih skupin: od mafije do poklicnih demagogov in revolucionarjev.

V postindustrijski družbi so se razmere spremenile. Interesi delavcev in delodajalcev v proizvodnji in v tistih storitvah, ki so izpostav­ljene konkurenci, niso več tako vsaksebi. Vsem gre za dolgoročno preživetje in za ohranitev donosnih delovnih mest.

Najbolj učinkovito sredstvo sindikalnega boja je stavka. V industrijsk...