Nekateri otroci so mojstri v tem, da odrasle z neupoštevanjem pripeljejo na rob obupa

Vedno znova imam vtis, da sodobna vzgoja, ki odsvetuje, da otroka malo udarimo po zadnji plati, ni izvedljiva. Mene so tudi včasih, pa mi nič ne manjka. Včasih tudi po krivici, ampak dobro vem, kdaj sem si jih zaslužil. Ko začne naša Monika vse šolske stvari samo še odlašati in se pregovarjati, potem res ne vem več, kaj mi preostane. Vse postane en sam: »Pa ne zdaj, čakaj še malo …«.

Vem, da otroci pripeljejo odrasle v stisko in da so nekateri »mojstri« v tem. Ko se starši znajdemo v stiski, je dobro in odraslo, da prevzamemo odgovornost zanjo in za nadaljnja ravnanja. Katera občutja se v nas takrat prebudijo? Običajno napetost, jeza, razburjene, občutek neupoštevanja in ponižanja, za vsem skupaj pa velika nemoč. Ali kot odrasel lahko opazim sebe in kaj se v meni prebuja? Ali lahko zdržim s svojimi občutki? Če mi ne uspe, potem je otrokov...