Listam po spominih na študentska leta. Ustavim se na poletnih duhovnih vajah v Assisiju, ko so se voditelji odločili, da bomo ponoči častili Najsvetejše v šotoru, ki je v času romanja tako postal kapela. Skupine so razporedili po dnevih in dogovorili smo se, ob kateri uri bo tisto noč kdo dežural. Uprlo se mi je. Kako mi lahko določajo čas, ko bom pripravljena vstati in moliti? Rada sem se kdaj pa kdaj umaknila v tišino pred Najsvetejše, zdelo pa se mi je nemogoče, da bom ob določenem času razpoložljiva.
Slišali so moj ugovor in mi dali možnost, da grem lahko pred Najsvetejše kadarkoli, da se ne bom počutila ujeta. Sprejela sem izziv. Ko sem videla, s kako neomajno vero je Klara Asiška z monštranco ustavila Saracene, ki so napadli njihov samostan, sem se želela tudi sama preizkusiti v zaupanju. V svobodi sem legla k počitku, a sem kmalu vstala in zavila v »kapelo«. Pogled se je ustavil na Jezusu, ki je bil v koščku kruha pred menoj. Preplavil me je mir, objela toplina, stekel je...