V zadnjih dneh letošnjega dopusta se oziram nazaj na preživete dni in v sebi zbiram občutke, s katerimi se bom podala v novo šolsko leto. Veliko lepega sem doživela, videla marsikaj novega, še več prebrala v knjigah, se družila s prijaznimi ljudmi, nabirala kondicijo, sadila in obirala pridelke z vrta ... A vedno znova me prevzame misel, da je bilo tisto, kar je napravilo moje dopustniške dneve rodovitne in mi hkrati prineslo potrditev, da se bom z vedrim duhom in spočitim telesom zmogla vrniti nazaj na delo, zagotovo romanje v Medžugorje. Tudi za vse ostalo sem Bogu hvaležna, bilo je prijetno, poučno in koristno, pa bo kljub vsemu le Festival mladih v mojem srcu pustil neizbrisen pečat.

V Medžugorje smo se tako kot lani z družino podali na različne načine in se potem skupaj objeli na cilju. Mož in starejša od najinih treh skavtinj, ki še živijo doma, sta letos...