Rada se spominjam veroučencev, lepih doživetij, iskrivih pogledov, navdušenja, pa tudi trenutkov, ko sem začutila lastno nemoč kot katehistinja. Morda nisem znala pravilno odreagirati na nepričakovan izziv ali nisem vedela, kaj naj še naredim, da bi otroke pritegnila k poslušanju. Včasih je bil dovolj tih vzklik: »Jezus, kako bi pa ti tole povedal?«, pa sem se umirila in nadaljevala, drugič pa sem se zatekla v kapelo in se zavedela, da ni vse v moji moči, je pa moj privilegij, da začnem znova z Gospodom.

Tako se spominjam prvošolca, ki je bil po naravi zelo živahen in po prvih srečanjih nisem vedela, kaj naj še naredim, da bi ga pritegnila k sodelovanju. Naslednjo uro so mi pomagali najti rešitev veroučenci sami, ko je nekdo predlagal, da molimo zanj, da bo lepo sodeloval. Molitev zanj je postala stalnica, fantič pa je kmalu pokazal veliko zanimanje za svetopisemske zgodbe in čudeže. Rad je prihajal k verouku in začel zavzeto sodelovati. Njegovi starši pa so se čudili, kaj...