Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me poseben občutek v telesu ustavi. Še korak se ustavi in pogled na hiše, ki so sedaj že stare in nekatere razpadajoče, mi prikliče spomin izpred trideset let. Takrat se nisem tako ustavil, nisem začutil tega prostora tako kot danes, saj je bil v meni otroški vrvež, igra, nemir ... Ljudi sem takrat opazil le bežno, ne spomnim se jih natančno, njihove zgodbe in življenje me niso zanimali, bil sem otrok.

Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim nekega dogodka, ki se mi je vtisnil v spomin. V hiši pred seboj sem imel prvič izkušnjo s smrtjo. Dobesedno, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci; tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za pokojnikovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bilo to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da ta­krat pokojnega niso mogli dati drugam...