Barbaro sem srečal pred dnevi na avtobusu – avtobusi, vlaki, postaje in ulice vedno bolj postajajo moje svetišče in ljudje na njih živi tabernaklji, v katerih odkrivam Gospoda – in mislim, da me ona niti ni opazila … Mojo pozornost pa je pritegnila ta zgovorna srednješolka, ki je svoje noge, obute v že precej zdelane čevlje, sproščeno dala na sedež in živahno debatirala s prijateljico na sedežu za njo. Slišal sem njeno ime … Barbara. Verjetno mi ni bilo podarjeno samo za to, da tole pišem, ampak da jo spremljam z molitvijo in jo blagoslavljam. Glede na slišano je res potrebna blagoslova!

Govorila je namreč samo o partijih in – če sem prav razumel – različnih vrstah drog, ki jih na teh zabavah uporablja … Grozljivo je bilo poslušati mlado, lepo dekle, ki svojo srečo išče na povsem napačne načine … Barbara, draga Barbara, ta pot, ki se ti zdi tako zanimiva, je POT...