Presenečenja, ki jih dnevno pripravlja vlada, občutijo upokojenci ne kot žalitve, ampak zaničevanje. Ko je pred leti nastopila gospodarska kriza, so najbolj udarili po pokojninah. Ne samo to! Če niso zmogli plačevati doma, so hoteli zaseči njihovo premoženje. Ni bil takrat naključno minister tiste vrste komunist, ki mu je v zibko položeno poželenje po tuji lastnini. Zadnje leto, ko naj bi bili za državne finance ugodnejši časi, bi pričakovali, da bodo upokojencem ne samo popravili krivico, ampak jih za prestano trpljenje vsaj simbolično nagradili. Nič od tega. Položaj se slabša.

Ustrezne službe stalno izračunavajo, koliko človek minimalno potrebuje, da preživi mesec. Manj ne bi smel dobiti ne zaposleni, ne upokojenec. Izgovarjajo se, da so bile včasih plače premajhne, a to je krivda tistih, ki so jih izplačevali, ne upokojencev. In krivda države, ki je to dovolila. Kaj pa vse tisto, kar so morali ljudje »prostovoljno« delati, hoditi v brigade, plačevati samoprispevke?
<...>