Nedavnega sončnega popoldneva je na izletniškem pohodu po prelepi slovenski naravi beseda ob mazanju s sončno kremo nanesla na … sončno kremo. Kdo bi si mislil. Vedno brez težav najdemo kak »metakremast« komentar, če ne drugega poleg: »A sem kje bela?« gotovo vsaj še: »Morje voham!«:) Tokratni je bil drugačen. Prinesel je zanimivo gradivo za razmislek ob nadaljevanju poti.

Glasil se je: »V bistvu moraš res zaupati sončni kremi. Naneseš jo in je ne vidiš več. In potem ne veš, ali se kaj dogaja, ali opravlja svoje delo, kot je treba … ampak verjameš in zaupaš, da te ščiti.« Nemudoma je od nekod priletela vzporednica: sončna krema je kot naše molitve! Ali natančneje, prošnje. Obrnemo se na Boga, ga za nekaj prosimo in nato … nič. Je slišal? Bo uslišal? Se kaj dogaja? Navadno potem že malo pozabimo, da smo sploh kaj prosili … Prav hecno je, da pogosto pozabimo prav...